Poleg tega se sila svetlobe, ki deluje na predmet, imenuje sevalni tlak. Pritisk sončnega sevanja lahko nekaj odpihne iz sončnega sistema in lahko povzroči, da nekaj pade na sonce. Naj' s proučuje delce v bližini sonca. Delček je izpostavljen tlaku sončnega sevanja, ki je sorazmeren površini preseka delca. Teža, ki deluje na delček, je sorazmerna z njegovo maso, njegova masa pa sorazmerna z njegovo prostornino. Če je linearnost delca X, je njegova površina prečnega prereza sorazmerna z X ^ 2, njegova prostornina pa sorazmerna z X ^ 3; potem je lahko, dokler je delec dovolj majhen, razmerje med X ^ 2 in X ^ 3 poljubno veliko. Ko je X=1 enota, je X ^ 2=1 enota ^ 2, X ^ 3=1 enota ^ 3; in kadar je X=0,1 enote, X2=0,01 enote ^ 2, X3=0,001 enote ^ 3. Ko je X dovolj majhen, lahko tlak sončnega sevanja preseže gravitacijo, zato je rep kometa&39 obrnjen stran od sonca.
Ob predpostavki, da je gravitacija večja od tlaka sevanja, so delci vezani v sončnem sistemu. Ko se delci premikajo okoli sonca, sončna svetloba posije delce kot dež. (Če je orbita okrogla, je smer sončne svetlobe pravokotna na smer gibanja delcev). Toda z vidika delcev sončni žarki' za gibljive delce sevajo od spredaj (astronomi to rečejo optična aberacija). Zato ima sevalni tlak komponento, ki je nasprotna smeri gibanja delcev. Čeprav je učinek majhen, se nadaljuje in hitrost gibanja delca' zmanjša se, zaradi česar spiralno pade na sonce. To je učinek Poynyan-Robertson. In deluje kot sesalnik v sončnem sistemu. Zaradi tega je masa sončnega sistema določena in se ne bo zmanjšala ali povečala.
